english

Legende o grofih in knezih


 

VERONIKA IN FRIDERIK

Friderik II. je bil na smrt zaljubljen v Veroniko, ki je bila revnega stanu. Bila je spletična Friderikove žene, Elizabete Frankopanske. Veronika je bila zelo lepo in bistro dekle. Izdelovala je ročna dela, ki jih je prodajala v bližnji samostan Uršulink. Tu je nekega dne potekala cerkvena slovesnost, na kateri je bila prisotna tudi Veronika. Spoznala je čednega moškega, ki jo je pospremil domov. Vzljubila sta se neznanec, grof Friderik, in ponižna Veronika. Kmalu je ugotovila, da je njen ljubimec poročen celjski grof in je želela zvezo z njim prekiniti. Friderik pa je vztrajal … in njegovi volji se je nazadnje vdala tudi Veronika. A ljubezen ni ostala prikrita. Nasprotoval ji je Friderikov oče, grof Herman II., in seveda Elizabeta, Friderikova žena. Veroniko je skrivaj poslala v samostan, kjer je postala redovnica. Ko je Friderik za to izvedel, je takoj odjezdil v samostan, zahteval Veroniko in jo odpeljal domov. Doma se je sprl s svojo ženo Elizabeto. Ta mu je očitala nezvestobo in razuzdano življenje, kar je Friderika tako ujezilo, da je v svoji pijanosti Elizabeti zasadil nož v prsi. Ko se je zavedel, da je umoril lastno ženo, je svoje dejanje priznal, Veroniki pa naročil, naj se skriva pred preganjalci. Friderik je bil, ker je javno prosil odpuščanja, oproščen, Veronika pa se je spretno izogibala preganjalcem. A ko je obiskala svojega bolnega očeta, je prišla zasledovalcem v roke. Obtožili so jo čarovništva, ker naj bi začarala Friderika, da jo je ljubil. Biti obsojen čarovništva je tedaj pomenilo gotovo kazen in smrt. Nedolžnosti praktično ni bilo mogoče dokazati. Vendar je Veronika odlično branila svojo nedolžnost in bila oproščena vsake krivde. Friderik in Veronika sta se končno poročila. A že čez leto dni je Friderik prejel očetovo sporočilom naj priskoči na pomoč zavezniku v boju. Friderik je mislil, da gre za spravo z očetom, zato mu je z veseljem ustregel, čeprav je doma pustil nosečo Veroniko. Takoj po tem, ko je odjezdil, so v grad Fridrikštajn, kjer sta živela, vdrli Hermanovi možje ter Veroniko utopili v banji, Herman pa je sina Friderika ujel in ga zaprl v stolp lakote, danes imenovani Friderikov stolp.

KAKO JE FRIDERIK PREŽIVEL JEČO V STOLPU

Friderik II., sin mogočnega grofa Hermana II, je neke noči spravil s sveta svojo prvo in zakonito ženo Elizabeto Frankopanko in se proti očetovi volji tajno poročil z Veroniko Deseniško. Zaradi tega je Herman II sina zaprl v glavni stolp, Veroniko pa dal utopiti. Legenda pravi, da je Friderika rešil gotove smrti zvesti neki oproda, ki je skopal podzemeljski dohod, skozi katerega je Frideriku prinašal hrano. V preteklem stoletju se je ta rov baje še dobro videl, širok pa je bil toliko, da je mogel skozenj splezati odrasel moški.

UGRABITEV DOLINARJEVE MARJANCE

Če gremo iz Celja po cesti proti Tremerju, pridemo do mesta, kjer se majhen potoček izliva v Savinjo.  Ob tem potočku pridemo v Gornjo Košnico. Tu je stala nekoč hiša premožnega kmeta Dolinarja, ki je imel brhko hčerko Marjanco. Mladost in zdravje sta kar kipeli iz nje. Srečno je teklo pri Dolinarjevih življenje, dokler nad njih ni prišla nesreča. Marjanca je pasla na travniku krave in ob tem prepevala vesele pesmice, ki so se razlegale daleč po dolini. Njeno petje je bilo zelo podobno petju gozdnih vil in je s svojim nežnim glasom razveselila še tako žalostno srce. Nekega dne je po poti prijezdil sam grof Ulrik Celjski in zasliši prelepo dekličino petje. Ko je zagledal še njen obraz, se mu je v glavi porodila grda misel. Vojakom je ukazal, naj deklico ugrabijo in mu jo privedejo v njegov grad. Ko je za to nesrečo izvedel Marjančin oče, je šel v grad in grofa prosil, naj mu hčerko vrne. Grof sprva ni hotel priznati svojega dejanja. Ko pa mu je Dolinar obljubil vse svoje premoženje v zameno za otroka, je grof končno dejal: “Tvoja Marjanca spi pri sv. Duhu. Tam jo išči!” Nesrečni oče je spoznal, da je njegova Marjanca umrla onečaščena in nasilne smrti! V brezmejni žalosti je oče izrekel zlovešče besede: “Preklet bodi grad, v katerem prebivaš, sove in čuki naj prebivajo v njem!” Dolinarjevo prekletstvo gradu in graščaka se je kasneje izpolnilo.

O BELI PRIKAZNI

Nekoč se je kmet Miha vračal domov. Ko je prišel do Savinje, je bila že trda tema. S težavo je prisopihal do poti, ki se odcepi na grad, ko nenadoma pred seboj zagleda veliko belo prikazen. Ob pogledu na pošast, ki je kar naenkrat začela puhati ogenj in smrdeti po žveplu, so se mu začeli ježiti lasje in postalo ga je strah. Vendar se kmet le ojunači in vpraša: “Kaj hočeš tu? Pošten človek sem in grem domov.” Prikazen pa mu odgovori: “Jaz sem vešča, ki prinašam celjskemu gradu in njegovi gospodi smrt. Ne bo več videl Ulrik svojega gradu. Tudi ti ga ne boš več videl celega!” Po teh besedah je prikazen izginila, kmet pa se je onesvestil. Doma so Miha že čakali, vendar ga ni bilo. Zato so možje vzeli luči in so ga šli iskat. Komaj so prišli do prvega križpotja, že so opazili, da ves grad žari v čudnem ognju. Postalo jih je strah in so se razbežali, saj se jim je zdelo, kakor da imajo grad nad svojimi glavami. Tisto noč so nemirno spali. Ko so se zjutraj zbudili, so zagledali grad v razvalinah. Radovednost o dogodku jim je potešil šele Miha, ko je zjutraj v vas prisopihal ter ljudem začel pripovedovati, kaj je doživel.

O ČRNEM VRANU

Preden je šel grof Ulrik v boj, je videla njegova visoka gospa črnega vrana. Grofa je svarila: “Ne hodi z doma, videla sem črnega vrana, to pomeni nesrečo!” Vendar je Ulrik ni maral poslušati in je šel. Med bojem v Beogradu pa je zagledal istega vrana, ki ga je poprej videla njegova gospa. Ko ga je opazoval, ga je eden izmed sovražnikov zabodel. Tako je grof Ulrik žalostno končal.

O GRAŠČAKU Z ŽAREČO PODKVIJO

Kmet Matevž je šel nekoč pozno popoldne iz mesta domov. Hitel je, ker je želel biti doma že pred temo. Med potjo se mu je pridružil lepo oblečen gospod. “Dober večer!” ga kmet pozdravi. Gospod mu je odgovoril samo z nekakim mrmranjem. Ko prideta do prvega križpotja, tujec prebledi. Tedaj ga je kmet bolje pogledal in zdelo se mu je, da ga je nekoč že poznal. In kako se je šele začudil, ko se je ozrl nazaj in zagledal, da gospod vleče voz. Vrhu tega pa je nad njegovo glavo nenadoma zagledal žarečo podkev. Ves presenečen kmet zavpije: “Za božjo voljo, gospod graščak, kako pa pridejo sem!?” Komaj je izustil božje ime, že je gospod izginil. Tisti graščak je bil rajni grof. Kmet Matevž, ki so mu tistega dne povsem posiveli lasje, je kasneje pripovedoval, da mora biti grof gotovo v peklu in da hodi na svet trpet in pokoro delat.

O NAPISU V PEČOVNIKU

Nekje v Pečovniku je skala, na kateri se nahaja kamnita plošča s skrivnostim napisom. Težko je skalo najti, še težje je priti do nje in prebrati napis. Čim bolj se ji približaš, tem bolj se vali kamenje proti tebi. Doslej se je vrnil še vsak, ne da bi mu uspelo prebrati napis. Vendar med ljudmi velja prepričanje, da se bo nekoč našel človek, ki mu bo uspelo priti do skale in prečitati napis. Vendar, ko se bo to zgodilo, bo znova vstal mogočni rod grofov Celjskih.